Rojstni kraj ženskega rokometa v nekdanji občini Škofja Loka (ki je obsegala sedanje občine Škofja Loka, Gorenja vas-Poljane, Žiri in Železniki) so Železniki. Pozimi leta 1961 so se na hodniku osnovne šole zbrala dekleta, ki bi rada zaigrala za šolsko ekipo. Šola ni imela telovadnice, zato je bil hodnik njihov prvi prostor za spoznavanje igre. Dekleta so dala pobudo, ker so vedela, da obstaja razpis za gorenjsko osnovnošolsko prvenstvo. Dekleta so kmalu ugotovila, da slabo poznajo rokometno igro, saj je bilo igrati čisto nekaj drugega kot pa opazovati fantovsko igro rokometa. Takratni učitelj matematike na šoli Pavle Zajc se je odločil, da jim pomaga uresničiti željo. Pod njegovim vodstvom so nastopile na gorenjskem prvenstvu v Kranju. Prvič so nastopale v telovadnici in ni se bilo lahko prilagoditi na nove razmere, ko pa so bile navajene ozkega šolskega hodnika. Z veliko željo, borbenostjo in vzpodbujanjem Pavleta Zajca so presenetile in osvojile 1. mesto na tekmovanju. Za razvoj in popularizacijo ženskega rokometa v Železnikih je omenjeni dosežek pomenil veliko in istega leta, jeseni 1961, se je na igrišču za osnovno šolo, posutem z rdečkastim lešem, pričela organizirana vadba pod vodstvom takratnega učitelja Jožeta Cudermana. Istega leta se je ženska ekipa, ki so jo tvorila v glavnem dekleta iz 8. razreda osnovne šole v Železnikih, vključila v TVD Partizan Selca. Zgledi so vlekli in vedno več deklet se je želelo spoznati z rokometno igro. Z zavzetim delom in pridnostjo na treningih so pridobile zadosti znanja, da so se začele udeleževati različnih turnirjev, ki so bili organizirani po Gorenjskem. Čeprav so bili v takratnih časih še marsikje nenaklonjeni športnim dejavnostim, predvsem če so se z njimi ukvarjala dekleta, pa v Železnikih in Selcih ni bilo tako. Dekleta so imela podporo tako pri starših kot krajanih in ob igrišču je bilo na njihovih tekmah vedno več gledalcev.
Da se je rokomet razvijal in imel veliko podporo v celotni dolini, ima velike zasluge tudi takratni predsednik TVD Partizan Selca Jože Benedičič (Maluzov Joža), ki je predvideval, da se bodo igre z žogo vedno bolj uveljavljale in poskrbele za množičnost udejstvovanja v telesni kulturi. Nepogrešljiv pri organizaciji je bil tudi Viko Drol, ki je bil uradno blagajnik društva, pomagal pa je še pri neštetih drugih stvareh. Njegova specialnost so bili s šablonami izdelani barvni plakati, ki jih je v večini primerov tudi sam izobešal po Selški dolini.
Leto 1965 je bilo za dekleta zgodovinsko. Ekipa z imenom Selca se je uvrstila v Slovensko republiško ligo. Gorenjski glas je ob tem dogodku zapisal: ”V Selcih v Selški dolini je ženski rokomet zasidran kot le malo kje drugod. Celo most do igrišča so občani zgradili samo zaradi svojih deklet. Ta dekleta pa jim res prinašajo veselje.” In kako so se prebile v Slovensko republiško ligo? Spomladi leta 1965 so se udeležile področnega prvenstva za Gorenjsko. Prišle so do finala. Finalno tekmo s Tržičem so odigrale na nevtralnem terenu, in sicer v Kranju. Kot zmagovalke tega finala so postale gorenjske prvakinje in so se lahko udeležile kvalifikacijskega turnirja za vstop v Slovensko republiško ligo. Turnir je bil v Ajdovščini, ekipa Selc pa si je z eno zmago (proti Krimu) in enim porazom (proti TTA) pridobila pravico do igranja v Slovenski republiški ligi. Ekipa, ki se je pod vodstvom Jožeta Cudermana uvrstila in zaigrala v Slovenski republiški ligi, je bila prva ekipa s področja nekdanje občine Škofja Loka, ki je zaigrala na republiškem nivoju. Prvo uvrstitev v slovensko ligo so si priigrale: Ida Jelenc, Danica Demšar, Milena Čufar, Mija Šmid, Rozalija Lotrič, Marjeta Veber, Pavla Čufar, Anica Benedičič in Nuša Pikuš.
Leta 1965, ko je bilo dokončano rokometno igrišče z asfaltno podlago v Selcih, so se dekleta poslovila od igrišča za osnovno šolo ter vse treninge in tekme opravljale v Selcih. V prvi sezoni nastopanja v Slovenski republiški ligi so med devetimi ekipami zasedle 7. mesto. Po končani prvi sezoni nastopanja v Slovenski republiški ligi se je od igralk zaradi selitve v Preddvor poslovil trener Jože Cuderman. Treniranje in vodenje ekipe je prevzel domačin, učitelj telesne vzgoje, Filip Gartner. V prvi sezoni pod njegovim vodstvom so že v vrhu slovenskega rokometa, saj dosežejo 2. mesto, samo dve točki so zaostajale za zmagovalkami iz Pirana. S tekmovanji v republiški ligi je ekipa pridobila nove izkušnje. Vsako leto so se udeležile tudi najmnožičnejšega tekmovanja v takratni Socialistični republiki Sloveniji – pokalnega tekmovanja. Največji uspeh v tem tekmovanju dosežejo leta 1967, ko v Ljubljani z zmago nad Piranom postanejo pokalne zmagovalke Slovenije. Kot pokalne prvakinje Socialistične Republike Slovenije so že isto leto nastopile v četrtfinalu pokala Jugoslavije. Njihov nasprotnik je bila ekipa Spartaka iz Subotice. Zanimanje za tekmo je bilo veliko, saj je bila to prva tekma deklet z ekipo iz druge republike. Kljub veliki želji, motivaciji in borbenosti se jim v nadaljevanje ni uspelo prebiti.
V sezonah 1967/68 in 1968/69 dekleta v Slovenski republiški ligi osvojijo obakrat 2. mesto, v sezoni 1969/1970 pa 3. mesto. Imajo pa v tej sezoni najboljšo strelko lige. Z doseženimi 102 goli je bila to Milena Čufar. Glede na to, da je ženska ekipa igrala v republiški ligi, TVD Partizan Selca enostavno ni več zmogel finančno pokrivati stroškov. Ogrožen je bil nadaljnji
razvoj rokometa. Nekatere izvrstne igralke so začele zapuščati rokomet. K sreči je bil ravno takrat na čelu podjetja Alples telesnokulturni privrženec Janez Šter. Leta 1970 je bil ukinjen TVD Partizan Selca. Ustanovilo se je ŠD Alples, kjer je rokomet postal eden glavnih športov. Predsednik društva je postal Anton Kemperle, ki je bil na čelu dolga leta in spada med najbolj zaslužne za razvoj rokometa v Selški dolini. Nepogrešljiv je bil tudi France Pfajfar kot vodja moštva in zapisnikar na domačih tekmah, opravljal pa je tudi vsa dela, ki jih v sedanjem društvu opravlja sekretar društva. Povezava med osnovno šolo in ŠD Alples je bila odlična. Oboji so se namreč zavedali, da je doseženo kakovost mogoče ohraniti predvsem z vzgajanjem domačih igralk. Nedvomno je organiziranemu pristopu do vzgoje mladih igralk prispevala izgradnja telovadnice ob osnovni šoli (na prostoru nekdanjega rokometnega igrišča, posutega z lešem). Žal pa je telovadnica lahko služila le za treninge ob dežju in v zimskem času, ker za igranje še zdaleč ni imela pravih dimenzij. V času, ko prva ekipa Alplesa igra v Slovenski republiški ligi, se druge rokometašice kalijo v Alplesovi ekipi B – ta nastopa v Ljubljanski conski rokometni ligi. Manjša kriza ženskega rokometa v Selški dolini nastopi v sezoni 1970/1971, ko dekleta zaradi menjave generacije eno sezono celo izpadejo iz 1. slovenske republiške lige. V nižjem rangu tekmovanja ostanejo le leto dni, nakar se ponovno vrnejo. Vzpon je bil bliskovit, saj pod vodstvom trenerja Filipa Gartnerja še isto sezono postanejo prvakinje v Slovenski republiški ligi in osvojijo kar 9 točk več kot drugouvrščena ekipa.
ŠD Alples sezono 1972/1973 zaključi z izrednim uspehom, saj poleg tega, da so članice postale republiške prvakinje, dekleta enake naslove osvojijo tudi v mladinski in pionirski konkurenci. Mladinske republiške prvakinje pod vodstvom trenerja Poldeta Nastrana so postale: Jelka Lušina, Jana Benedik, Barbara Vrhunc, Božena Koblar, Jana Bertoncelj, Mojca Soklič, Tončka Šolar, Mateja Kankelj, Mojca Jelovčan, Lidija Primožič, Danica Benedik, Andreja Mlakar, Mateja Šuštar, Tina Jensterle in Mira Benedičič. Ko omenjamo mladinsko ekipo deklet, nikakor ne smemo pozabiti omeniti, da so mladinke Alplesa svoj največji uspeh dosegle na jugoslovanskem mladinskem prvenstvu v Nišu, kjer so osvojile 4. mesto. Na tem prvenstvu so zaigrale: Majda Habjan, Mojca Soklič, Meta Benedičič, Mira Benedičič, Lidija Primožič, Jelka Lušina, Božena Koblar, Veronika Gartner, Irena Luši- na, Tina Jensterle, Tončka Šolar in Martina Gartner.
Na eni izmed tekem Alplesa se je pojavila tudi beograjska televizija, ki je posnela nekaj kadrov za Sportski pregled, eno najbolj gledanih oddaj po celi Jugoslaviji. Izdelovalcu nove začetne špice oddaje se je zdel met z desnega krila Alplesove igralke Tine Jensterle tako zanimiv, da ga je uvrstil v špico, ki se je potem predvajala leto dni.
Z naslovom prvaka Slovenske republiške lige so članice ŠD Alples v sezoni 1973/1974 okusile nivo tekmovanja na zvezni ravni. Prvo leto so zdržale velik pritisk ekip iz južnega dela nekdanje skupne domovine, drugo leto pa so klonile in se vrnile v vedno bolj kakovostno Slovensko republiško ligo. Članice, ki so prve zaigrale v Jugoslovanski zvezni ligi: Jana Bertoncelj, Martina Gartner, Mojca Soklič, Lidija Primožič, Majda Habjan, Veronika Gartner, Mija Šmid, Irena Lušina, Jelka Lušina, Mira Benedičič, Tina Jensterle in Jožica Lotrič.
Že v sezoni 1975/76 so bile spet prve v Sloveniji in RD Alples si je zadalo nalogo, da prihodnjo sezono v zvezni ligi igrajo vidnejšo vlogo kot pa le, da se borijo za obstanek. V sezoni 1976/77 se to še ni zgodilo, saj so med 12 ekipami zasedle 10. mesto. V naslednjih dveh letih se dekleta uvrstijo v sredino lestvice 2. zvezne rokometne lige. V sezoni 1979/80 pa je ekipa pod vodstvom trenerja Jožeta Rakovca dosegla največji uspeh v zgodovini rokometa na področju nekdanje občine Škofja Loka – po končanem prvenstvu v 2. zvezni rokometni ligi so dekleta zasedla 4. mesto. Najboljša strelka 2. zvezne lige je bila Jelka Lušina, ki je v omenjeni sezoni dosegla 152 golov, Irena Lušina pa je bila s 105 goli na 6. mestu
Tega leta so članice Alplesa osvojile tudi pokal mladosti za področje Slovenije. V finalni tekmi v Hrpeljah pri Kozini so premagale Olimpijo s 13 : 12. V tej tekmi sta se izredno izkazali sestri Irena in Jelka Lušina, saj sta skupaj dosegli 12 golov od 13, Jelka pa je v zadnjih sekundah tekme dosegla odločilni zadetek. Kot zmagovalke Republike Slovenije so se lahko pomerile tudi z zmagovalci drugih republik. Žreb jim je namenil eno najmočnejših ekip v takratni Jugoslaviji, ekipo Radničkega iz Beograda. Tekmo so odigrale 7. septembra 1980 v Beogradu, kjer so oku- sile, kakšna je razlika med slovenskim in srbskim rokometom. Tekmo so izgubile z rezultatom 23 : 9.
V sezoni 1980/81 rokometašice Alplesa ponovijo uspeh iz prejšnjega leta – 4. mesto. Kot najboljša slovenska ekipa v tej ligi se direktno uvrstijo v novonastalo 1. B zvezno ligo. Direktno uvrstitev v to ligo so si priborile prav v zadnjem krogu z zmago nad Olimpijo z 18 : 15 v hali Tivoli in tako zaključile doslej najuspešnejšo sezono nastopanja v 2. zvezni ligi. Med 12 ekipami iz Hrvaške in Slovenije so zasedle odlično 4. mesto in so pustile za seboj ostale tri slovenske ekipe: Olimpijo, Velenje in Novo Mesto. Rokometašice Alplesa so jeseni in spomladi dosegle 26 točk. Za tak uspeh so morale dati 368 golov. Najboljše strelke so bile Jelka Lušina, ki je dala kar 148 golov, njena sestrična Irena je 94-krat zatresla mrežo in Danica Benedik 40-krat. Druge članice ekipe, ki so dosegle gole, so še: Ančka Hadalin, Tanja Polajnar, Mojca Pavlin, Mateja Kankelj, Andreja Mlakar, Mirjam Kramar in Verona Markun. Hkrati pa sta spomladi za Alples nastopali še Nada Stojčevski in Andreja Možgan kot igralki v polju, vratarki pa sta bili Tončka Šolar in Mateja Rihtaršič. Povprečna starost ekipe je 18 let in pol. Naj ob tem omenimo še to, da so vse igralke domačinke, ki so rasle in se razvile v domačem klubu, le Ančka Hadalin je doma iz Cerknega, kjer je bila do preteklega leta najboljša igralka domače Ete. V prvi postavi je najmlajša igralka Tanja Polajnar, ki je stara komaj 14 let. Uspeh Alplesovih rokometašic ni naključen, temveč je plod večletnega načrtnega dela z mladimi od nižjih razredov osnovne šole dalje. Učitelj telovadbe na osnovni šoli Železniki ima namreč vedno dobro vrsto pionirk in mladink.
Dolgoletno igranje v republiškem merilu, nadgrajeno z igranjem v 2. zvezni ligi, predvsem pa dobra organiziranost in strokoven pristop so omogočale igralkam Alplesa, da so jih rokometni strokovnjaki uvrščali v različne reprezentance. Tako so v letih od 1966 do 1969 za mladinsko reprezentanco Slovenije zaigrale Danica Pikuš, Marjeta Veber, Anica Benedičič in Milena Čufar. Kasneje je iz pionirskih, mladinskih in članskih vrst ŠD Alples nastopilo še veliko izbrank za republiško reprezentanco (Tina Jensterle je ena tistih, ki je igrala v reprezentancah prav vseh selekcij). Najvidnejšo vlogo pa so v reprezentancah igrale Jelka Lušina, Irena Lušina, Smilja Olić, Tanja Polajnar in Nada Pohleven. Uspehi pa so pri igralkah in vodstvu vzpodbudili željo po igranju tudi izven meja Jugoslavije. Predvsem v zimskem pripravljalnem obdobju je ekipa večkrat sodelovala v karavanškem pokalu. Poleti v letih 1979, 1980 in 1983 so se dekleta Alplesa udeležila tekmovanja v Teranu (srednja Italija). Na tem tekmovanju so nastopale moške in ženske ekipe iz Evrope, Azije, Amerike in Afrike. Nastopali so mladi do 20. leta starosti. Leta 1979 so dekleta Alplesa presenetile vse in zasedle 1. mesto, leto za tem pa so bile druge po porazu z ekipo Prage z 18 : 16.
V sezoni 1981/82 članice nadaljujejo igranje v 1. B zvezni ligi. Pod vodstvom trenerja Franca Lušine z dobro igro v močni ligi osvojijo 5. mesto. Za ekipo Alplesa so takrat nastopile igralke: Tončka Šolar, Danica Benedik, Irena Lušina, Jelka Lušina, Andreja Možgan, Mirjam Kramar, Mateja Kankelj, Tanja Polajnar, Anica Hadolin, Mateja Rihtaršič, Nada Stojčevski in Andreja Mlakar. Po končani sezoni je igralka Jelka Lušina prestopila k ekipi ljubljanske Olimpije. Po letu dni igranja v Ljubljani se je ponovno vrnila v domači klub. V naslednji sezoni 1982/83 je ekipa ponovno osvojila 5. mesto.
”Dosegli smo celo več, kot smo pričakovali pred prvenstvom,” pravi Franc Pfajfar, vodja rokometne sekcije pri Športnem društvu Alples. ”Uspeh je še toliko večji, ker je ekipo lani zapustila ena najboljših igralk in kapetanka ekipe Jelka Lušina, ki je prestopila k ljubljanski Olimpiji. Glavno breme na tekmah so zato nosile izkušene Irena Lušina, Danica Benedik, vratarka Tončka Šolar in predstavnici mlajše generacije Tanja Polajnar in Mateja Kankelj. Ne gre pa prezreti tudi deleža ostalih. Vse igralke, z izjemo ene, so iz domačega kraja. Vse so tudi izšle iz rokometne šole Filipa Gartnerja. Povprečna starost ekipe je 20 let. Pomeni, da prihajajo v zrela leta, kar se je že pokazalo v jesenskem delu prvenstva. V preteklosti je bilo pravilo, da je igralka po končani srednji šoli prenehala z igranjem. Zdaj so rokometašice same spoznale, da so pri teh letih sposobne prikazati najboljše igre. Zaradi šolskih obveznosti bodo verjetno treningi ob koncu prvenstva nekoliko slabše obiskani. Ne glede na to pa upamo, da bomo zadržali mesto v zgornjem delu razpredelnice.”Rokomet je v Železnikih šport številka ena. Dekleta so več kot desetletje v slovenskem kakovostnem vrhu, čeprav je kraj majhen in zaledje skromno. Bodoče igralke se ”rekrutirajo” že na železnikarski osnovni šoli.
Portoroški sklepi, po katerih je Alples nosilec ženskega rokometa v občini (Škofja Loka, p. p.), se namreč niso uveljavili. Bolj kot to se je utrdilo delo v rokometnih krožkih, med razredna in med šolska tekmovanja ter izbor obetavnih igralk za mladinsko ekipo, kar vse opravlja Filip Gartner, njegovo delo pa v članski vrsti A nadaljuje Franc Lušina. Rokometašice Alplesa igrajo vse prvenstvene tekme v športni dvorani na Podnu v Škofji Loki, ker pravila tekmovanja ne dovoljujejo nastopanja na zunanjih igriščih. Tudi tu imajo na tribunah dovolj navijačev, največ ljubiteljev rokometa iz Železnikov, toda to ne odtehta igranja v domačem kraju. Rešitev se obeta, saj Krajevna skupnost že gradi temelje bodoče telovadnice. Preden pa bo ta nared, bo ekipa še velikokrat ”gostovala” in trenirala v škofjeloški dvorani. Najbrž Železniki danes ne bi imeli tako razvitega ženskega rokometa, če tovarna Alples ne bi tako odločno zagovarjala in podpirala športne dejavnosti kraja. Za rokomet, za potrebe mladinske ekipe in obeh članskih ekip, prispeva dve tretjini denarja, ostalo prispeva Zveza telesnokulturnih organizacij Škofja Loka. Tovarna in zveza bosta letos rokometni dejavnosti namenili 1,7 milijona dinarjev, od tega bodo polovico denarja pobrala samo potovanja v Novi Sad, Ado, Temerin, Crvenko, Split, Trogir in k ostalim nasprotnikom ter vožnja na treninge v Škofjo Loko trikrat tedensko.Po tej sezoni je prišlo do reorganizacije tekmovalnega sistema in 1. B liga je bila ukinjena. Spet se je ustanovila 2. zvezna rokometna liga, v kateri so igralke Alplesa nadaljevale s tekmovanjem. Liga je bila zahtevna in naporna. Igralke, čeprav starejše in bolj izkušene, v igri niso več napredovale. Padla je tudi zavzetost in ekipi se je zgodilo, da je po osmih letih igranja v zveznem merilu iz tega tekmovanja izpadla.
Za odpravo krize v ženskem rokometu bi takrat v Železnikih (kot že kdaj poprej) morali združiti vse sile in pristopiti k aktivnostim za izgradnjo športne dvorane. Podjetje Alples je že takrat, ko so gradili odprta igrišča za rokomet, košarko in tenis, pogojevalo svoj denarni vložek z začetkom izgradnje športne dvorane, a stebri, ki so jih takrat v ta namen zgradili, so samevali še nadaljnjih 20 let. Tudi novinarji, ki so spremljali rokometašice Alplesa, so začutili, da bo rokomet brez športne dvorane v Železnikih zamrl. Po končani neuspešni sezoni je prišlo v klubu do sprememb v igralskem kadru. Danica Benedik in Tanja Polajnar sta odšli k ljubljanski Olimpiji. Tanja je po treh letih igranja pri Olimpiji odšla k beograjskemu Radničkemu, kjer je nadaljevala uspešno klubsko in tudi reprezentančno kariero. Čeprav tudi k Alplesu prestopijo tri igralke Olimpije (Sandra in Tanja Bašić, Janja Kacin), ekipi Alplesa v sezoni 1984/85 ne uspe zmagati v Slovenski republiški ligi (bile so druge) in načrtovanega povratka v 2. zvezno ligo ni bilo. V tem letu sta se od aktivnega igranja poslovili igralki Jelka in Irena Lušina ter vratarka Tončka Šolar. Sledila je sezona 1985/86, v kateri je ekipa na- stopila z zelo pomlajeno sestavo. Igralke brez velikih izkušenj so osvojile 5. mesto. Ponovnega vzpona ženskega rokometa pa ni bilo na vidiku. Kriza se je stopnjevala. Igralk, ki bi uspešno zamenjale prejšnjo generacijo, preprosto ni bilo. Kljub temu da so Portoroški sklepi določili ženskemu rokometu center v Železnikih, pa je obstajal velik problem: v Železnikih ni bilo športne dvorane. Mladink in članic, ki so morale trenirati in igrati tekme v dvorani Poden v Škofji Loki, mlajše igralke v Železnikih preprosto niso več videle in zainteresiranost za igranje je padala.
Članska ženska ekipa se je v nadaljnjih letih uvrščala v spodnji del lestvice v Slovenski republiški ligi. Vsaka igralka, ki si je želela napredka, si je morala poiskati kvalitetnejšo ekipo. Tako po sezoni 1988/89 k ekipi Kranja prestopita Smilja Olič in Brigita Jelinić.
Uvrstitve članske ženske ekipe Alplesa v nadaljnjih letih:
1986/87 - 8. mesto Slovenske republiške lige
1987/88 - 9. mesto Slovenske republiške lige
1988/89 - 8. mesto Slovenske republiške lige
1989/90 - 8. mesto Slovenske republiške lige
Osamosvojitev Slovenije – sprememba ligaškega sistema
1990/91 - 5. mesto (2. državna liga)
1991/92 - 3. mesto (2. državna liga)
1992/93 - ne tekmujejo več pod imenom Alples
