KOT TRENER LAHKO DAŠ NAJBOLJŠA NAVODILA, A REALIZIRATI JIH MORAJO ROKOMETAŠICE IN ROKOMETAŠI NA IGRIŠČU
Pri pregledovanju dokumentacije o igranju rokometa v Selški dolini se vaše ime pojavi v letu 1963 kot ime igralca ekipe Selc. Kaj vse se je zgodilo v zvezi z rokometom in vami pred letom 1963 in v nadaljnjih letih?
Ko sem hodil v osnovno šolo, v nižjih razredih v programu izobraževanja sploh ni bilo telesne kulture kot učnega predmeta. Telovadbo kot redni učni predmet smo srečali šele v sedmem in osmem razredu. Tako kot vsem takrat sta tudi meni rokometne osnove dala Marko Erznožnik in Jože Cuderman. V tistih časih so praktično vsi, ki so imeli izobrazbo s področja telesne kulture, le-to pridobivali na DIF-u v Beogradu. Za šport pa sta nas navduševala tudi Jože Benedičič, ki je vodil TVD Partizan Selca, in Janez Demšar, ki je kar nekaj znal iz orodne telovadbe. Ko sem odšel v Škofjo Loko na gimnazijo, me je prvo leto telesno vzgojo učil Lojze Gorjanc, znani strokovnjak za smučarske skoke, naslednja tri leta pa profesor Ivan Križnar. Bil sem športni navdušenec, zato je bilo povsem logično, da sem bil zraven, ko se je ustanavljala prva rokometna ekipa.
V sezoni 1966/67 že postanete trener ženske članske ekipe, ki je tekmovala pod imenom Selca. Kako je prišlo do tega dogovora?
Igral sem v moški ekipi, ko je dekleta treniral Jože Cuderman. Ker sem že imel narejena dva letnika visoke šole za telesno kulturo, so me povabili, da v osnovni šoli v Železnikih učim telesno vzgojo. Po mojem prihodu je Jože Cuderman začel učiti glasbo. To je bilo v letu 1966. Za jesensko sezono pa me je Jože Cuderman nagovoril, da sem od njega prevzel tudi žensko ekipo in jo treniral. Razlagal mi je, da načrtuje odhod v Preddvor. Tako sem začel trenirati dekleta, obenem pa sem še do leta 1970 igral za moško ekipo. Maja v tem letu sem odšel k vojakom. Pri treniranju me je nadomestil Polde Nastran. Ko sem se vrnil iz vojske, sem ekipo ponovno prevzel in jo vodil do leta 1976.
Je ta podatek o odhodu v vojsko točen? V dokumentaciji je namreč zapisano, da ste bili v sezoni 1970/1971 tehnični vodja moške ekipe, še več, obstaja fotografija ob osvojitvi 1. mesta v Gorenjski rokometni ligi, kjer ste na fotografiji z Jožetom Cudermanom in igralci.
Preden sem šel v vojsko, so že določili, da bom v tisti sezoni kot pomoč Jožetu Cudermanu. Ko sem odšel, pa je ostal sam. Iz vojske pa sem se vrnil še pred koncem sezone, se jim takoj priključil, zato sem bil ob osvojitvi 1. mesta lahko zraven ekipe.
Kot trener ste dosegali z ekipo vsako leto sijajne rezultate. V sezoni 1972/73 (takrat že pod imenom Alples) dekleta postanejo državne prvakinje in se uvrstijo v 2. zvezno jugoslovansko ligo. Kakšen je bil ta prehod iz slovenskega v širši jugoslovanski prostor?
2. zvezna jugoslovanska liga je bila razdeljena na vzhod in zahod. Mi smo igrali v zahodni skupini skupaj z ekipami Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. Naše igralke so bile izredno mlade in ni jim bilo lahko. Ker so bile tako mlade, so se poleg tekmovanja v ligi kot ekipa lahko dve leti udeležile tudi zimskega mladinskega prvenstva, kjer so tekmovale ekipe s celotnega področja Jugoslavije, in sicer osem ekip kot prvakinj posameznih področij. V sezoni 1973/74 so bile v Nišu pete, leto dni kasneje pa v Banjaluki četrte. V naslednji sezoni kot mladinke niso mogle več nastopiti. Potovanja po Jugoslaviji so dekleta utrudila, a na igrišču so vedno dala vse od sebe. Rokometni strokovnjaki iz različnih republik Jugoslaviji so opazili velik rokometni potencial naših igralk, a v tistih časih še niso bili v navadi prestopi med klubi. So se pa zanimali za dekleta v zvezi z reprezentančnimi selekcijami. Spominjam se, da so obljubljali, da bo Majda Habjan zaigrala za jugoslovansko mladinsko reprezentanco. Na koncu je niso povabili, češ da premalokrat na teden trenira. Res je, da prehod od igranja v slovenskem prostoru v širši jugoslovanski prostor ni bil enostaven. Drugo leto tekmovanja v jugoslovanskem prostoru, ko je prenehala igrati ena naših najboljših rokometašic, Milena Čufar, nam je bilo sploh težko. Največ znanja in moči pa so dekleta pridobile na vsakoletnih poletnih pripravah v Preddvoru. Tam smo cele dneve izkoristili za rokometno usposabljanje: zjutraj tek, nato dve uri treninga, po kosilu teorija, nato spet dve uri treninga. Prenočevale so kar na blazinah v telovadnici.
Dekleta, ki so igrala rokomet pod vašim vodstvom, povedo, da ste jih takrat, ko jim ni šlo in so tekmo izgubljale, znali nenavadno motivirati, predvsem pa jim dopovedati, da tekmo lahko dobijo. Kakšen je bil vaš način vodenja tekme?
Veliko sem se naučil od Jožeta Cudermana, marsikaj sem naštudiral sam. Zelo dobro pa sem znal opaziti šibke točke nasprotnic med igro samo. V polčasu sem svojim igralkam običajno te šibke točke predstavil in jim povedal, kako naj igrajo, da te njihove slabosti izkoristijo. Vendar od tega ne bi bilo nič, če vsega dogovorjenega ne bi naredile na igrišču. In ker so velikokrat to storile, so bile uspešne. Če sem imel občutek, da so boljše od nasprotnic, sem jim to seveda večkrat povedal.
V času največjega vzpona ženskega rokometa se umaknete kot trener. Zakaj?
Potovanja so me vedno mučila. Vedno bolj sem se začel zavedati velike odgovornosti, ki jo imam. Skrbelo me je, če bi se kdaj na potovanju naredila kakšna nesreča. Zato smo se dogovorili, da z delom začne Jože Rakovec. Verjetno bi, če bi nadaljeval, čez čas nastopil še kak drug razlog. Ko sem prenehal trenirati članice, sem več let treniral kadetinje, tako v šoli kot izbrano ekipo. Tekmovale so na osnovnošolskih prvenstvih in v kadetski ligi.
Kako ste se kot učitelj telesne vzgoje in kot ljubitelj rokometne igre počutili, ko je v Železnikih rokometna igra tako moških kot žensk izginila s prizorišča?
Ni bilo kaj, Portoroški sklepi so takoj uničili moški rokomet. Ženski je resda še dolgo vztrajal v Škofji Loki. V Železnikih bi zagotovo preživel, če bi bila pravočasno zgrajena dvorana. Tu se ni dalo ničesar storiti. Samo primer: kadetinje niso hotele hoditi v Loko ne na treninge ne na tekme in so preprosto druga za drugo odšle.
Ko so se največji rokometni navdušenci domenili, da v Železnikih ponovno obudijo rokometno igro, so se hitro spomnili na vas. V sezoni 1997/98 ste začeli trenirati starejše dečke. Kako se je to zgodilo?
Popolnoma sem razumel, da so želeli, da jim pomagam. Kot učitelj telesne vzgoje v šoli sem osnovnošolce vedno pripravljal za šolska tekmovanja. Tako sem vedel, kdo med temi mladimi je nadarjen. Kot ekipo pa sem dečke začel trenirati, ko je Rokometna zveza uveljavila pravilo, da sme v 2. slovenski ligi članska ekipa nastopati le, če ima tri selekcije. Zdaj, ko so člani v 1. B ligi, je zahteva za štiri selekcije.
Smo v letu 2009. Mnenja ste, da ste pomagali pri projektu ponovnega vzpona rokometa v Železnikih in da so zdaj na vrsti mlajši. Je to res?
Dogovorili smo se, da bom pomagal Jaku Kavčiču pri vadbi mini rokometa in vskočil kot trener, če bo kdo manjkal. Bom pa sledil tudi novostim, udeleževal se bom seminarjev, tako da mi bo licenca trenerja ostala.
