NAJLEPŠA LETA SVOJEGA ŽIVLJENJA SEM PREŽIVEL V ŽELEZNIKIH
Nesporno ste oseba, ki je v Železnikih za uveljavljanje rokometne igre naredila izredno veliko. Menda ste se aktivno ukvarjali z igranjem odbojke. Zakaj ste prešli na rokomet? Kdaj vas je pot zapeljala v Železnike? Kako ste začeli s športno dejavnostjo v našem okolju?
Izhajam iz vasi Tupaliče v občini Preddvor. Odkar pomnim, so me zanimale športne aktivnosti. Zato ni čudno, da sem se tudi izobraževal v tej smeri. Takrat je v Ljubljani obstajala triletna višja šola za telesno kulturo, ki se je kasneje reorganizirala v visoko šolo. Višjo sem študiral redno, visoko pa izredno. Odbojka je bil moj prvi šport. Igral sem jo za Triglav Kranj, ki je nastopal v 2. slovenski ligi. Hkrati sem treniral dekleta, ki so takrat igrala v enotni slovenski ligi. V zadnjem obdobju študija sem bil štipendist Občine Kranj, in ko sem doštudiral, so me poklicali tja in mi dali na voljo tri službena mesta: Preddvor, Cerklje in Železnike. Razmere v Preddvoru sem poznal, pregledal sem jih še v Cerkljah in Železnikih ter ocenil, da so pogoji v Železnikih najboljši, ker so imeli ob šoli igrišče z lešem in zelo velik hodnik v dolžini treh razredov. Odločil sem se in odšel v Železnike. V Železnikih me je presenetila svobodomiselnost ljudi, zelo liberalen pristop pri učenju, nihče ni bil mnenja, da šport ni za dekleta. V Selški dolini je vel športni duh, ljudje so se navduševali za različne športne dejavnosti. Pri svojem delu sem srečal mnogo izrednih ljudi. Kot učitelj telovadbe sem delal tako z dekleti kot s fanti in razmišljal, kateri šport je tisti, ki bi ga lahko v tem okolju uspešno igrali tako dekleta kot fantje. Nikjer v okolju nisem videl, da bi bil kdo posebej velik, tako sta odbojka in košarka odpadli, kaj kmalu pa sem opazil, da je veliko učencev eksplozivnih in tekaško sposobnih, kar pa je v rokometni igri pomembno. In odločil sem se, da bom v Železnikih skušal iz fantov in deklet narediti dobre rokometaše in rokometašice. Moram pojasniti, da sem s svojim pristopom kar precej kršil takratni učni program telovadbe. Takrat so bila priporočila, da v glavnem delamo telesne vaje z elementi gimnastike (lahko tudi ob glasbi). V programu ni bilo iger z žogo. Mi pa smo delali največ z rokometno žogo, v pomladanskem in jesenskem času na zunanjem igrišču, pozimi pa na šolskem hodniku. Danes je nepredstavljivo, kako so včasih otroci ubogali. Na hodniku smo imeli telovadbo v popolni tišini, saj nismo smeli motili tistih, ki so imeli pouk v razredih. Če se je kdaj kdo spozabil, je predvsem učitelj matematike Pavle Zajc kaj hitro odprl vrata. Zadosti je bilo, da je samo pogledal na hodnik, pa je že bilo spet vse tiho.
Kje pa ste v Železnikih prebivali? Kako je potekal vaš dan?
Najprej sem stanoval v gostilni, ki se ji je po domače reklo Pr Turk, kasneje sem bil nastanjen pri Francu Benedičiču v Logu, nazadnje pa čisto zraven šole v hiši Matevža Šmida. Bil sem eden od mnogih učiteljev v tistem času, ki smo svoje delo opravljali praktično cel dan. Zjutraj sem brez kakega zajtrka odšel v šolo, malical sem skupaj z otroki, po dopoldanskem učenju sem šel na kosilo, po kosilu pa ponovno v šolo (takrat so nekateri razredi imeli šolo dopoldne, drugi popoldne) in spet na igrišče, kjer sem do večera vadil dekleta ali fante. Na kosila in večerje sem ves čas delovanja v Železnikih hodil k Turk.
V osnovni šoli v Železnikih ste poučevali telesno vzgojo, kasneje pa celo glasbo. Zakaj ste začeli s poučevanjem glasbe?
Filip Gartner je zaključil šolanje telesne kulture in iskal službo. Igral je v rokometni ekipi, poznal sem ga in vedel, da gre za čudovito osebnost, poštenega in delovnega človeka. Takrat je v osnovni šoli glasbo učil Tone Lotrič (Fajglnov Tone), ki se je v Železnike vsak dan vozil iz Ljubljane. Želel si je v službo kje bliže Ljubljani. Ker sem kar nekaj znal tudi na glasbenem področju, sem začel učiti glasbo in naredil prostor za Filipa. V dobro rokometa je bila to zagotovo prava poteza.
Trenirali ste žensko ekipo od leta 1963 do leta 1966 in moško ekipo od leta 1968 do leta 1971 in v letih 1975 in 1976. Povejte nam kaj iz obdobja treniranja deklet in fantov. Koga je bilo po vašem mnenju laže trenirati, dekleta ali fante? So kake razlike v pristopu trenerja do enih ali drugih?
Vse, kar sem prej naučil dekleta in fante v osnovni šoli, se je kasneje obrestovalo. Ko sem bil leta 1962 na služenju vojaškega roka v Bitoli, je bilo tam športno tekmovanje, kjer je vsako republiko v določenih športih zastopalo eno mesto. Iz Slovenije je bil to Kranj. Takrat so mi odbojkarji Kranja omogočili, da sem lahko imel za oglede tekem izhod iz vojašnice. Kranjske rokometašice so na tistem turnirju zmagale. Ko sem jih gledal, sem se zaobljubil, da bom, ko pridem nazaj v Železnike, sestavil žensko ekipo. Ko sem se vrnil, sem sestavil najprej šolsko ekipo, s katero smo z velikimi razlikami premagovali druge šolske ekipe na Gorenjskem. Ko pa smo z dekleti že vstopili v slovensko ligo in sem se moral udeležiti sestanka na Rokometni zvezi Slovenije, se najbolj spominjam tega, da so (ko so me predstavili, da sem predstavnik ekipe Selc) drug za drugim hodili k meni in me spraševali, kje so Selca in kako se do tja pride. Če se prav spomnim, smo v jesenskem delu prvega leta nastopanja v Slovenski rokometni ligi vse tekme izgubili. Čez zimo smo v Selcih v Krekovem domu imeli zelo intenzivne kondicijske priprave. V pomladnem delu smo premagali vse, tudi Izolo in Ajdovščino (slednjo kar za 12 golov). Naslednjo sezono smo bili že najboljša ekipa. Kar pa se tiče treniranja deklet in fantov, so velike razlike. Meni, ki sem humanist in rahločuten, so bila dekleta pisana na kožo. To sem spoznal že pri treniranju odbojke. Dekleta so veliko bolj poslušna od fantov, bolj so se pripravljena potruditi, upoštevajo dogovore, enostavno rečeno – njih se dá trenirati z mojim ”mehkim” pristopom. Fantje pa včasih potrebujejo bolj strog vojaški pristop, česar pa meni narava ni dala. V letih, ko sem treniral fante, jih je bilo toliko, da smo imeli kar A, B in C ekipo. Tako so lahko praktično igrali vsi, ki so želeli. Ker takrat Češnjica niti slučajno ni bila del Železnikov, sem v eni ekipi imel fante s Češnjice in iz Selc, v drugi pa iz Železnikov. V času treniranja fantov sem zanje tudi igral, eno sezono sem bil celo drugi najboljši strelec gorenjske lige. Na domačem terenu se je to zdelo vsem povsem normalno, na gostovanjih pa sem od gledalcev večkrat kakšno slišal. Če so me klicali samo ”ata”, so bili še kar prizanesljivi.
Moški ekipi ste nudili strokovno pomoč že tudi v času, ko ste trenirali dekleta. To pripoveduje Miha Gartner, ki je treniral prvo moško rokometno ekipo v Selški dolini in tudi igral v njej. Kakšno je bilo to sodelovanje?
Omenil sem, da sem bil na razpolago športni vzgoji cel dan. Bil sem pripravljen pomagati vsakemu, ki je pomoč pri kaki športni dejavnosti potreboval. Povsem logično je, da sem pomagal Mihu, saj je treniral in igral rokomet.
Odločili ste se, da se leta 1967 vrnete v rodne Tupaliče. Zakaj? Treniranje deklet ste prepustili svojemu šolskemu kolegu Filipu Gartnerju. Njemu ste v poletnih mesecih večkrat nudili prostore za večdnevne temeljite priprave. Tako ste še vedno pomagali rokometašicam iz Železnikov.
V Železnikih sem preživel najlepša leta svojega življenja. Težko sem odšel. Brat, ki je bil še pri starših, je začel zidati hišo in se pripravljal, da gre na svoje. Mama me je nekajkrat prosila, naj se vrnem v domačo hišo. Ustregel sem njenim željam in se vrnil domov. Žensko ekipo sem dal v dobre roke Filipa Gartnerja, začel pa sem trenirati moške in se vsak dan vozil od doma. Na treninge sem vozil tudi tri rokometaše iz Preddvora. Takrat sem bil prepričan, da bom sestavil in pripravil najboljšo ekipo na Gorenjskem.
Kaj vse ste na področju športa delali v Preddvoru?
Učil sem telovadbo in treniral rokomet. Čeprav sem že v začetku želel trenirati dekleta, me je nečak Slavko pregovoril, da sem treniral fante. Kasneje sem delal tudi z dekleti. Iz Preddvora je najbolj znana Alenka Cuderman, ki je mlajša Slavkova sestra. Ko sem dopolnil 50 let, je prav Slavko nadaljeval moje delo, sam pa sem mu pomagal.
Dovolite še eno bolj osebno vprašanje. V Železnikih ste našli tudi svojo življenjsko sopotnico. Izbrali ste jo med rokometašicami (Marjeta Veber). Menda ste jo v osnovni šoli celo poučevali. Gledano z našimi očmi, je bilo obdobje, ki ste ga preživeli v Železnikih, brez dvoma uspešno. Tudi vi ocenjujete tako?
Res je, svojo sedanjo ženo Marjeto sem učil v osnovni šoli in kasneje treniral v ženski ekipi. V kakem drugem okolju bi bile v tistih časih letele marsikatere pripombe. V Železnikih so vse sprejeli za dobro. Ne nazadnje si je tudi Filip Gartner izbral ženo Nušo iz ekipe, ki jo je treniral. Obdobje, ki sem ga preživel v Železnikih, spada med najlepši čas mojega življenja. Ker sem vse delal s srcem, sem prepričan, da imajo tudi tisti, ki so se srečavali z mano, tako kot jaz samo najlepše spomine.
