STEBRI ZA DVORANO, KI SO SAMEVALI 20 LET, LE NISO OSTALI SPOMENIK
V letih od 1975 do 1983 ste bili direktor Alplesa, podjetja, ki je v Selški dolini finančno podpiralo rokomet. Pred vami je bil direktor Janez Šter, na čigar pobudo se je sponzorstvo začelo. Kako je potekala povezava z rokometom v času vašega vodenja podjetja Alples?
Tako kot pod vodstvom Janeza Štera je bil za vse v zvezi z rokometom zadolžen Tone Kemperle. On je bil pravi rokometni privrženec. Imel je vso mojo podporo in vzpodbudo, kajti tudi sam sem se zavedal, da ljudje v naših krajih poleg perspektivnega dela potrebujejo tudi šport in kulturo. Vedno sem bil na tekočem, kaj se pri rokometu dogaja, saj me je Tone obširno obveščal. Navdušeni smo bili, ko se je Alples zaradi uspehov rokometašev, še posebej pa rokometašic, začel pojavljati v vseh medijih. V kolektivu sem vedno vzpodbujal subvencioniranje športa.
V letih 1975 in 1976 je bil v Selški dolini v največjem vzponu tako moški kot ženski rokomet. Število registriranih igralk in igralcev je bilo največje, iz tega obdobja beremo članke v Gorenjskem glasu o izredno perspektivni moški ekipi iz Železnikov in ravno v tistem času sprejmejo pogubne Portoroške sklepe, ki so igranje moškega rokometa v Železnikih na hitro uničili. Ženski se je boril naprej. Kako ste to doživljali?
O tem, da želijo ekipne športe razdeliti regionalno, se ni kaj dosti govorilo, kar zgodilo se je. Tu nismo imeli nobene moči. Glede razvoja rokometa v Železnikih smo imeli jasno vizijo. V Dašnici smo že uredili zunanja igrišča in povsem jasno nam je bilo, da moramo zgraditi dvorano za rokomet. Na mojo pobudo je bil ustanovljen odbor za izgradnjo dvorane. Odbor je vodil Tone Kemperle. Za te namene smo že odkupili zemljo, dogovorjeno je bilo, kako do tja zgradimo toplovod, in prav na mojo zahtevo so ob koncu izdelave zunanjih igrišč zgradili tudi že stebre za dvorano. Te stebre, ki so v Dašnici samevali na leta, so poimenovali Demšarjev spomenik. Graditi smo nameravali po enakem sistemu, kot smo že zgradili bazen (samoprispevek v celotni KS Železniki, subvencije podjetij s kasnejšimi ugodnostmi pri uporabi, občinska sredstva). Glavni razlog, da do izgradnje ni prišlo, je nasprotovanje takratne skupne Občine Škofja Loka. Že to, da smo zgradili bazen, so komaj prenesli, da pa bi v Železnikih imeli športno dvorano prej kot v Škofji Loki, je bilo pa že preveč. Tudi nekateri funkcionarji iz naše doline, ki so delali v Škofji Loki, so bili mnenja, naj bo najprej zgrajena dvorana v Škofji Loki. Nič ni pomagalo prepričevanje, da so dekleta Alplesa edina, ki v 2. jugoslovanski ligi ne morejo doma igrati v dvorani. Da bo, če ne zgradimo dvorane, po moškem rokometu zamrl še ženski, nam je bilo popolnoma jasno. In to se je kasneje tudi zgodilo.
Ženska ekipa je nekaj let še žela uspehe. Nekaj vaših spominov iz tistega časa.
Večina tekem je bila ob koncu tedna. Tako se je vsak nov delovni teden pričel s pogovori o rokometu. Dekleta, ki so igrala rokomet pod znamko Alples, smo imeli kar za sestavni del podjetja. Veliko lepih trenutkov so nam uprizorila s svojimi uspehi. Številni ljudje po Sloveniji in tudi v drugih delih nekdanje Jugoslavije ime Alples poleg kakovostnega pohištva povežejo tudi z rokometom. Dokaz več, da je sinergija kakovosti izdelka in kakovostnega športa korist za podjetje in šport. Kaj na to pravite vi, ki ste učinke lahko spremljali? Blagovna znanka je največ vredna, več kot vsi stroji v podjetju. Če pa jo znaš še promovirati skozi kakovosten šport, je to še več vredno. Naši poslovni partnerji, ki so prihajali k nam, so bili vsi po vrsti presenečeni: če so še nekako razumeli, da podjetje deluje v tako majhnem kraju, jim nikakor ni šlo v račun, da imamo rokometno ekipo s samimi domačimi igralkami, ki igrajo v 2. jugoslovanski ligi.
Stebri za dvorano, kot ste rekli, vaš spomenik, so v Dašnici samevali še nadaljnjih 20 let. Na njih je bil zapisan grafit: tukaj ne bo nikoli dvorane. Kako si to razlagate?
Ko je za mano vodenje podjetja prevzel Stane Čadež, sem ga vzpodbujal, da z akcijo za izgradnjo dvorane poskuša še enkrat. Ko pa sem odšel v Avstrijo, sem preveč izgubil stik z domačimi dogajanji. Verjetno pa je po zatonu ženskega rokometa usahnila tudi velika želja po izgradnji dvorane. Povsem logično pa je bilo, da je po nastanku samostojne Občine Železniki prišla želja po izgradnji športne dvorane. In to željo so spet obudili prav rokometaši. Zelo vesel sem bil, ko so jo začeli graditi, še bolj pa, da so se projektanti potrudili in stebre, zgrajene pred 20 leti, uporabili. Rokometni zanesenjaki so rokomet v Železnikih spet obudili. Dvorano zdaj imamo. Podjetje Alples ponovno podpira rokomet.
Ali kaj spremljate dogajanja okoli rokometa?
Rad imam šport, posebej pa sem vesel, da se je k nam vrnil rokomet. Seveda spremljam dogajanja in sem vesel vsakega uspeha. Da pa je podjetje Alples ponovno tesno povezano z rokometom, je zasluga sedanjih ljudi v vodstvu podjetja, ki imajo podobno filozofijo, kot smo jo takrat imeli mi.
Bi v zvezi z rokometom želeli še kaj dodati?
Mnenja sem, da je v sedanjih časih za mlade še veliko bolj pomembno, da so vključeni v razne aktivnosti, kot nekdaj. In tisti, ki se trudijo pri vseh Alplesovih rokometnih selekcijah, opravljajo dobro delo. Mlade je preprosto treba odvrniti od stranpoti in tisti, ki se je izmislil slogan, da je ”žoga najboljša droga”, ima še kako prav.
