TRENER ŽENSKE EKIPE, KI JE DOSEGLA NAJVEČJI USPEH V ZGODOVINI
Vi ste eden tistih, ki ste bili tako igralec kot trener. Kako se spominjate prvega stika z rokometno žogo?
Drugega športa razen nogometa in sankanja v tistih časih v tem okolju ni bilo. Filip Gartner je bil v osnovni šoli v Železnikih učitelj telesne vzgoje in je svoje navdušenje nad rokometno igro podajal vsem učencem. Prva leta šolanja sem obiskoval šolo v Selcih, leta 1965 pa sem v 6. razred osnovne šole prišel v Železnike, kjer je bilo zadaj za šolsko stavbo rokometno igrišče iz leša. Istega leta so v Selcih pričeli z izgradnjo rokometnega igrišča. Pri delu smo pomagali prav vsi: osnovnošolci, kadeti, zbrani v ekipi Selca B in člani, ki so bili po večini vsi srednješolci. Tako šolske kot vse omenjene ekipe je vodil Filip Gartner. V sezoni 1969/70 sem začel igrati v članski ekipi. To ekipo je to sezono treniral Filipov bratranec – Aleš Gartner. Na Gorenjskem so se v tistem času bile prave rokometne bitke med ekipami Šeširja, Žabnice, Križ in Dupelj. Tekme si je ogledalo tudi do 400 gledalcev. Iz tistih časov mi je posebej ostalo v spominu, kako se je v sezoni 1970/71 odvijala bitka, kdo bo prvak v gorenjski ligi, med Alplesom in Šeširjem. Prav v zadnjem krogu se je v Selcih odločalo, kdo bo prvi. Rokometaši Šeširja so ob prihodu v Selca svojim navijačem obljubili, da bodo šli nazaj v Škofjo Loko peš, če jih Selca premagajo. Ko so tekmo s 16 : 15 izgubili, so obljubo izpolnili. Igral nisem v sezoni 1972/73 zaradi služenja vojaškega roka. Po Alešu Gartnerju je člansko ekipo vodil trener Niko Markovič. V letu 1975, ko je ekipo vodil Jože Cuderman, sem aktivno igralsko kariero zaključil (hkrati z mano sta se poslovila tudi Janče Habjan in Miro Krek). Ostali so mlajši igralci in ta ekipa je bila dobra osnova za bodoči moški rokomet. Takrat so strokovnjaki govorili, da je jedro ekipe največji potencial na Gorenjskem. To ekipo sem tudi treniral, žal samo eno leto, saj so bili leta 1976 sprejeti uničujoči Portoroški sklepi, ki so v osnovi po regijah določili športne centre in uničili perspektivno rokometno dejavnost v Železnikih.
Kakšno vlogo ste imeli kot igralec? V katerih tekmovanjih ste nastopali? Koliko let ste bili aktivni igralec?
Bil sem levi zunanji igralec, večkrat pa sem igral tudi na sredini kot organizator igre. Igral sem najprej v gorenjski ligi, potem pa do konca igralske kariere v ljubljanski conski ligi – aktiven igralec sem bil sedem let, rekreacijsko pa sem se z rokometom ukvarjal do ponovne vzpostavitve ekipe, ki se je prijavila za ligaško tekmovanje. Vsi ljubitelji rokometa smo se takrat zbirali v ŠD Laguna.
Kako ste prišli do trenerske vloge? Je bilo takrat treba pridobiti licenco za trenerja? Trenirali ste tako moško kot žensko ekipo. Povejte nam kaj o tem.
Najprej sem treniral moško ekipo. Mene in Jančeta Habjana je vodstvo RD Alples dalo na izobraževanje za trenerja rokometa. Naziv trenerja rokometa sva si pridobila v letu 1975. Žensko ekipo sem treniral, ko je igrala v 2. zvezni jugoslovanski ligi. Prevzel sem jo od Poldeta Nastrana leta 1976 in jo treniral do leta 1981. To leto je še bilo dovoljeno v 2. ligi igrati na zunanjih asfaltnih igriščih, ker pa se je že vedelo, da se v naslednji sezoni v tem rangu tekmovanja igranje seli v dvorane, smo nekatere tekme igrali na našem zunanjem igrišču, nekatere pa v dvorani Poden v Škofji Loki. Ko se je leta 1982 igralo samo še v dvoranah, sem se poslovil od rokometa, moje delo pa je nadaljeval Andrej Kavčič. Od takrat dalje sem treniral državno reprezentanco v sankanju na umetnih progah – priprave za olimpijske igre v Sarajevu. Moj največji uspeh z dekleti Alplesa je bila leta 1979 uvrstitev v 1. B jugoslovansko ligo, potem ko so postale republiške prvakinje. V času mojega dela so dekleta Alplesa dvakrat postala tudi pokalne prvakinje Slovenije.
Kakšna je bila vaša vloga pri ponovni oživitvi rokometa v Železnikih, ko se je leta 1994 ustanovila moška ekipa?
Najprej nas je vse, ki smo kdaj rokomet igrali ali trenirali, združilo ŠD Laguna. Sestavili smo ekipo in igrali. Spomnim se, da smo se kasneje po nekem rekreativnem igranju pogovarjali (zraven sta bila še Srečo Rehberger in Matjaž Jelenc), da je treba narediti dve potezi: pritisniti na Občino Železniki, da začne aktivnosti za izgradnjo športne dvorane, hkrati pa dobiti večja sponzorska sredstva. Ker je bilo podjetje Alples vedno zaščitnik rokometa, smo se odpravili k direktorju Marku Tršanu in prosili za sponzorstvo. Bili smo uslišani. Tako smo lahko kot prvaki gorenjske lige zaigrali v 2. republiški ligi. Trenirali smo na odprtem asfaltnem igrišču za sedanjo športno dvorano in uporabljali garderobe v telovadnici osnovne šole. Pri delu nas je gnala misel, da so se tudi stvari v zvezi z izgradnjo športne dvorane premikale v pravo smer.
Zdaj, ko prihajate na tekme kot gledalec, opazujete igro in vodenje trenerja s klopi. Se kdaj zalotite v razmišljanju, da bi to in ono vi postorili bolje?
Lahko je sedeti na tribuni in biti pameten. Predvsem pri vseh selekcijah pogrešam poudarek na vzgoji, igralci premalo poslušajo trenerja. Druga pomembna stvar je športno življenje. Včasih je bilo nepojmljivo, da rokometaš kadi. Tako je moje mnenje, zavedam pa se, da je nivo discipline padel prav na vseh področjih.
V času vašega igranja in treniranja se je verjetno pripetilo tudi kaj zanimivega, nenavadnega. Vam je ostalo v spominu kaj takega?
Ko smo igrali z dekleti v Teranu v Italiji in osvojili ženski mednarodni turnir, so nam tam posvetili neverjetno pozornost. V tistih dneh smo tam dobili veliko prijateljev. Z nekaterimi se srečujemo še danes. Prav v času tistega tekmovanja je bilo v Italiji veliko pomanjkanje bencina. Ko nam ga je zmanjkalo, smo pešačili do prve kmetije in ga izprosili. Verjetno pa nam je vsem v spominu ostalo igranje v dvorani na Gripah v Splitu. V času, ko so naša dekleta doma še igrala na zunanjem asfaltnem igrišču, so tam stopila na parket dvorane, ki je lahko sprejela 10 tisoč gledalcev.
Kako vidite prihodnost rokometa v Železnikih?
Moški rokomet je zagotovo na pravi poti. Več poudarka pa bi tej igri morala dati osnovna šola (tako kot v času Jožeta Cudermana in Filipa Gartnerja). Tam bi se ustvarjala baza, ŠD Alples pa mora posvetiti posebno pozornost delu z vsemi selekcijami, od najmlajših pa do mladincev. Le kakovostna mladinska ekipa bo lahko dobra osnova za člansko ekipo. Pogoje imajo zdaj vsi idealne. Mislim, da trenutno še niso ustvarjeni pogoji, da bi dobili žensko ekipo. Tudi tu mora dati osnovna šola prvi zagon. Tako pri fantih kot dekletih je resnično najpomembnejše dobro sodelovanje med osnovno šolo in RD Alples.
