POBUDNIK USTANOVITVE MOŠKE ROKOMETNE EKIPE
Iz ohranjenih zapisov o rokometu se dá razbrati, da ste pobudnik ustanovitve moške rokometne ekipe v Selški dolini. Lahko poveste kaj o tem?
V času šolanja na industrijski kovinarski šoli v Kranju sem tam živel v internatu. Pri kranjski Mladosti sem igral nogomet, občasno pa sem bil pri istem klubu tudi rokometni vratar. Rokometaši tega kluba so bili uspešnejši od nogometašev, saj so igrali v 1. slovenski ligi. Meni in še komu, ki smo stanovali v internatu, je tako sodelovanje prišlo prav, ker smo imeli dober razlog za odhajanje iz internata. Tako sem običajno najprej gledal trening rokometa, nato pa igral nogomet. Srečeval sem se z Janezom Bartolom, ki je vedno več pozornosti posvečal rokometu. Ko sem šolanje zaključil, sem se najprej preizkusil v nogometu. V Selcih smo skupaj spravili eno ekipo in se enkrat ali dvakrat pomerili z vrstniki iz Železnikov. Ker pa v Selcih ni bilo tako dobrih pogojev za igranje nogometa kot v Železnikih, tja pa me ni preveč vleklo (vsem je znano takratno rivalstvo med Selci in Železniki), sem nogomet opustil. Ker pa brez športa nikakor nisem mogel, sem začel zahajati na igrišče ob osnovni šoli, kjer sem se pridružil tistim, ki so tam igrali košarko. Spominjam se, da je bil za košarko posebej navdušen Janez Demšar, ki je imel željo zbrati ekipo za igranje. Enkrat sem po naključju v Kranju spet srečal Janeza Bartola. Nagovoril me je, naj v dolini poskušam skupaj spraviti moško rokometno ekipo. Pri igranju košarke sem soigralcem omenil, kar sem se pogovarjal z Bartolom. Tam je bil tudi učitelj Pavle Zajc, ki nas je vzpodbudil, naj to poskusimo. Najprej smo popravili precej poškodovane rokometne gole. Spominjam se, da se je pri tem popravilu s svojimi varilskimi sposobnostmi izkazal Tone Lotrič, ki je navaril kljukice za mreže, ki jih je priskrbel Pavle Zajc. In tako smo tisti, ki smo se prej zbirali pri igranju košarke, začeli igrati rokomet. Mi, ki smo bili že izven osnovne šole, sploh nismo vedeli, da se v šoli pri telovadbi učijo rokometne igre (mi se je namreč nismo). Šele ko so se nam pridružili tudi tisti, ki so zaključevali šolanje, smo kaj kmalu ugotovili, da veliko znajo. Pavle Zajc je naredil naslednjo potezo. Poznal je nekoga iz Dupelj (ne spominjam se več ne imena ne priimka), ki je sodeloval pri organizaciji tekmovanja v gorenjski ligi. Matevža Pogačnika in mene je poslal k njemu, da mu izraziva željo o vstopu naše ekipe v obstoječo gorenjsko ligo. Možakar ni pokazal pretiranega navdušenja, ker so se mu Železniki zdeli predaleč. Da pa naju ne bi povsem odslovil, nama je obljubil igranje dveh prijateljskih tekem s Savico. Obljubo je držal, prvo tekmo smo igrali doma in jo celo dobili, saj verjetno zaradi podcenjevanja niso prišli vsi najboljši. S popolno postavo pa smo tekmo v Kranju izgubili. In prav preko te Savice (ki je prenehala nastopati) smo se kasneje uvrstili v gorenjsko ligo. V TVD Partizan Selca so takoj po uvrstitvi v gorenjsko ligo pričeli razmišljati tudi o potrebnih kadrih. Tako je bil na tečaj za rokometnega vaditelja v Rovinj poslan Tone Lotrič. Tečaj je opravil, vendar je na kon- cu pristal pri nogometaših (verjetno po takrat znanem scenariju borbe med Železniki in Selci). Tudi njegov brat Janez je treniral z nami, dokler smo igrali še na igrišču za šolo, ko pa smo se preselili v Selca na Rovn, je odšel med nogometaše, kjer je bil kasneje tudi zelo uspešen. Iz naše sredine se je za rokometnega sodnika izobrazil Matevž Pogačnik, ki je po opravljenem izpitu sodil tekme v gorenjski ligi.
Kako so se odvijali treningi v tistem začetnem obdobju?
Uradno smo trenirali dvakrat tedensko od petih popoldne pa do teme, torej po sistemu, kot sem ga poznal od treniranja nogometa pri Mladosti, neuradno pa smo bili na igrišču vsako popoldne. Jasno je, da nismo igrali samo rokometa, ampak tudi nogomet in košarko.
Je res, da je bilo za mnoge igranje rokometa v začetku namenjeno kondicijski pripravi za smučarsko sezono?
Joža Benedičič je kot predsednik TVD Partizan Selca zagovarjal stališče, da je tak način prava formula tako za uspešnega smučarja kot za igralca pri igrah z žogo.
Kaj vse ste počeli v zvezi z rokometom? Do kdaj ste bili aktivni igralec?
Na začetku sem bil kar v trojni vlogi. Bil sem vodja ekipe, trener in igralec. Malokdo pa ve, da sem bil ob ustanovitvi ženske ekipe prvo leto tudi njihov trener. Takrat so dekleta začela z nastopanjem v gorenjski ligi. Ne vem natančno kdaj, mislim pa, da je bilo leta 1968, ko sem prenehal z vsemi dejavnostmi okrog rokometa. Nekaj let sem bil že poročen, pa sem bil še vedno vse popoldneve na igrišču. Začel sem razmišljati tudi o gradnji hiše. Poleg tega je prišlo do nekaterih nesoglasij – ko zdaj gledam nazaj, sem bil verjetno preveč občutljiv na kako izrečeno besedo. Začutil sem tudi, da imam premalo strokovnega znanja, saj sem dobro opazil, da ga imata bistveno več Aleš Gartner in Polde Nastran. In sem zaključil svojo rokometno zgodbo. Prenehal sem tudi smučati. Kasneje sem enkrat dve leti smučarje celo treniral, v nadaljevanju sem igral samo še nogomet na sindikalnih tekmah med podjetji.
Ste bili kaj zraven, ko se je moški rokomet leta 1994 začel ponovno rojevati?
Povabili so me na začetni sestanek. Bil sem mnenja, da morajo nov vzpon narediti bistveno mlajši od mene, zato sem tiste, ki so se lotili zahtevnega projekta, podprl samo moralno. Sin Dušan je poskušal igrati rokomet, a je po naravi bolj individualist, zato je prenehal. Sta se pa v ta sistem vključila hčerka Barbara in njen mož Vili.
Ali kdaj pridete na tekme sedanje ekipe?
Če le ne pride kaj vmes, grem pogledat domače tekme.
