NAJBOLJŠA STRELKA V SLOVENSKI ROKOMETNI LIGI ZA SEZONO 1969/70
S katero sezono ste zaključili svojo igralsko kariero?
V letu 1974 sem svojo igralsko kariero zaključila zaradi materinstva. Sem pa vedno rada hodila vzpodbujat vse tiste, ki so igrale z mano ali pa so se iz mladinskih vrst uvrstile v ekipo. Rokomet imam rada še danes.
Kdaj ste se prvič srečali z rokometno igro?
Spominjam se, da smo se v osnovni šoli mnogi navduševali nad rokometno igro. Osnove smo se učili pri telesni vzgoji, za igro pa so nas tako navdušili, da smo vsak prosti čas izkoristili za to igro. Jože Cuderman je bil tisti, ki nam je znal to igro tako predstaviti, da smo jo vzljubile. Delo je zelo uspešno nadaljeval Filip Gartner. Igrala sem že v šestem razredu osnovne šole, trenirali in tekmovali smo na lešastem igrišču za šolo.
Kako ste prišli v prvo ekipo?
Bila sem ena tistih, ki so nas zbrali v prvo ekipo, ki naj bi igrala na gorenjskem področju. To je bilo leta 1963, stara sem bila šele 15 let. Spominjam se, da smo dobile prve drese, na katerih so bile samo številke, prve trenirke pa nam je kupila Veletrgovina Loka, zato je bil na njih tudi njihov napis in znak.
Mnogi vas imajo še danes pred očmi, kako ste bliskovito nasprotnicam prestregli podajo in zdrveli v protinapad, kjer se vas ni dalo uloviti. Kako ocenjujete te svoje sposobnosti?
Vedno sem znala hitro ugotoviti, po katerih uigranih variantah si nasprotnice podajajo žoge. Bila sem eksplozivna in pri teh stvareh sem bila res uspešna. Ker sem tudi hitro tekla, so me nasprotnice ujele le, če nisem najbolje prestregla žoge. Čeprav nisem ravno zelo velika (168 centimetrov), sem veliko golov dosegla z dobrim odrivom preko bloka.
V sezoni 1969/70 ste bili najboljša strelka Slovenske rokometne lige. Nasprotnicam ste zabili 102 gola. Ste za tak dosežek prejeli kako priznanje zveze ali kluba?
Sploh se ne spomnim tega, da bi bila kdaj najboljša strelka slovenske lige, to zdaj verjetno slišim prvič. Če bi za to dobila kako priznanje, bi že vedela. Verjetno takrat za take dosežke niso dajali posebnih priznanj. Res ne vem nič o tem.
Nekatere najboljše igralke je v svoje vrste zvabila ljubljanska Olimpija? So vas kot eno najboljših igralk v Selški dolini kdaj vabili tja?
Osebno se z mano ni nikoli nihče o tem pogovarjal – niti kdo iz Olimpije niti iz katerega drugega kluba. Sem pa kasneje izvedela, da so v Lokomotivi iz Zagreba želeli, da zaigram zanje, vendar pri pogovorih z upravo našega rokometnega kluba niso bili uspešni.
Veliko ste potovali po nekdanji Jugoslaviji. Imate na kakšno mesto posebne spomine?
Pri prvih daljših potovanjih mi je bilo pri vožnji z avtobusom vedno slabo, pozneje je to minilo in uživala sem ob spoznavanju novih krajev, ljudi in navad. Moram pohvaliti tudi vse tiste, ki so se v tistem času trudili z organizacijo. Skupna večerja je bila za nas lepa nagrada za zmago. In ker smo se dobro razumeli, so spomini na tiste čase samo lepi.
Se vam je kdaj dogodilo kaj, kar vam je posebej ostalo v spominu?
Zanimivosti je več. V Selcih in Železnikih se je kar nekajkrat zgodilo, da se je liga pričela, dan ali dva pred tem pa je zapadel sneg. Po navadi je v take razmere prišla igrat še kaka ekipa iz morskih krajev. Sploh niso verjeli, da se bo tekma odigrala. Spomnim se, da se nekoč snega enostavno ni dalo odstraniti do konca. Za obe ekipi smo najeli kombije in tekmo šli odigrat v Kranj. Nekoč se mi je na tekmi slovenske lige dogodilo, da mi je od športnega čevlja odletel celoten podplat. Pobrala sem ga in ga nehote zalučala kar med gledalce ter bosa igrala naprej. Čez čas je sodnik dosegel, da me je trener zamenjal. Spominjam se, da si je svojo obutev sezula soigralka z enako številko obutve in mi jo dala, sama pa potem ni mogla več igrati.
Po končani karieri vas ne zasledimo več v nobeni povezavi z rokometom. Zakaj?
To je povezano z mojo naravo. Kot igralka sem bila vedno navajena poslušati napotke, skušala sem narediti tako, kot so me naučili, in izvesti tisto, kar smo se skupaj domenili. Nisem pa tip človeka, ki bi znanje, ki sem ga pridobila, znala dobro posredovati drugim, še manj pa da bi se ukvarjala s kako organizacijo. Znala pa sem igralke med tekmo bodriti, da so dobile dodatno energijo za zmago.
Moški rokomet v Železnikih spet žanje uspehe. Bi se dalo obuditi tudi ženskega?
Verjetno bi se dalo, a ne čez noč. Take stvari se morajo začeti v osnovni šoli. Če se bo nekdo od učiteljev telesne vzgoje na centralni osnovni šoli odločil, da motivira dekleta na način, kot sta to znala Jože Cuderman in Filip Gartner, se lahko z dekleti ponovno začne. Če pa takega zanesenjaka ne bo, težko pričakujemo nekaj podobnega, kot se je zgodilo takrat, ko je rokometno igro vzljubila naša generacija.
Imate kak napotek za zdajšnji rod rokometašev in vseh, ki se za uspešnost rokometa trudijo v RD Alples?
Opažam, da se ogromno ljudi trudi okoli moških rokometnih selekcij. Sama si želim, da v prvi ekipi Alplesa igra čim več doma vzgojenih rokometašev, čeprav se zavedam, da to ni enostavno. Bo jih pa vedno več, če bo rokomet kot prvenstveno igro gojila osnovna šola. Zdaj, ko imamo športno dvorano, naj vsi, ki se trudijo, vztrajajo.
