REDKI SO, KI VEDO ZA OBSTOJ ŠPORTNEGA DRUŠTVA LAGUNA, LE-TO PA JE PONOVNO OBUDILO ROKOMETNO DEJAVNOST
Kako in kje ste se seznanili z rokometno igro?
Izviram iz Šutne pri Žabnici, kjer sem se srečal z rokometom kot desetleten fant. Igrati sem začel še na igrišču iz leša. Po nekaj letih seznanjanja s to igro smo s kolegi postali perspektivna generacija. Za člansko ekipo Žabnice sem začel igrati s 14 leti, to je bilo leta 1972. Tam sem igral do prihoda v Železnike.
Kdaj in kako ste vstopili v zgodbo rokometa v Selški dolini?
Leta 1980 sem se poročil v Železnike. Takrat je bil v Selški dolini že rokometni mrk. Poznal sem veliko igralcev iz Selške doline, saj smo se srečevali pri igranju v gorenjski ligi. Kmalu sem spoznal tudi njihove želje, da se ponovno kaj naredi na rokometni sceni v tej dolini. Tudi sam sem jih spodbujal, da vendarle na tem skupaj nekaj storimo.
Bili ste med pobudniki oživitve rokometa v Železnikih. Kako je vsa stvar potekala?
5. oktobra 1994 smo ustanovili Športno društvo Laguna, kjer naj bi bilo združenih več športov, mislili pa smo v glavnem na rokomet. Zadali smo si tudi cilj: izgradnjo športne dvorane do leta 2000. Laguna smo se poimenovali, ker je takrat prišel na trg nov avto s tem imenom. Vse skupaj je malo povezano tudi s tem, da sem bil tisti čas obrtnik avtomehanik in tudi prvi sponzor. Ko smo sestavili prvo člansko ekipo, sem jo tudi opremil – nekateri pravijo, da z najlepšimi dresi v tistem času. 15. novembra 1995 smo se na sestanku upravnega odbora odločili, da za nadaljnje delo moramo pridobiti močnejšega sponzorja. Mislili smo na kakega večjega obrtnika (odločili smo se, da zaprosimo Franca Goljo) in Alples Pohištvo (ker se je v tistem času govorilo o tem delu Alplesa kot najbolj perspektivnem podjetju). In v dogovorih z vodstvom tega podjetja smo bili uspešni. Sledil je podpis pogodbe.
V novem obdobju rokometa v dolini ste opravljali v upravi RD Alples pomembno vlogo. Večkrat ste sami izjavili, da ste deklica za vse. Opišite nam delo v tem obdobju.
Ko smo začeli oživljati rokomet, sem bil predsednik Kluba Laguna in, kot rečeno, tudi njen sponzor. Treba je omeniti, da se pojavljata dve nekoliko različni imeni, kajti na ustanovnem občnem zboru smo ustanovili Laguna klub Železniki, ko pa smo se glede na Zakon o društvih vpisovali v register športnih društev, smo se registrirali kot ŠD Laguna. ŠD Laguna je tako obstajalo do avgusta 1996, torej malo manj kot dve leti. Po podpisu pogodbe z Alplesom Pohištvo sem bil generalni sekretar društva. Ta zgodba je trajala le eno leto, in ko nas je finančnih težav rešil Franc Zupanc iz takratnega Alplesa Lesni program, sem ob novi reorganizaciji v društvu ponovno postal sekretar. RD pa je dobilo sedanji naziv: RD Alples. Z eno kratko prekinitvijo to funkcijo opravljam še danes. Delo sekretarja društva je zelo izpostavljeno, saj sem zadolžen za organizacijo tekem v domači dvorani in na gostovanjih, urejati moram termine tekem in treningov, uskladiti prevoze ekip na tekme, obveščati vse vzporedne službe o terminih tekem (zdravniško službo, zapisnikarje, časomerilce …). Poleg tega pa sodelujem tudi v organih Rokometne zveze Slovenije (trenutno sem član koordinacije 1. B lige) in v trenerski organizaciji (član nadzornega odbora).
Torej ste pridobili tudi trenersko licenco. Kako je prišlo do tega?
Trener, ki je treniral mladince, se je poslovil zaradi drugih obveznosti in sem se preizkusil tudi na tem področju. Sprva so mi podelili začasno licenco, v nadaljevanju sem pridobil tudi tisto pravo.
Tudi v novem obdobju so bili uspehi in neuspehi. Pot do 1. B lige je bila kar trnova.
Cilji so bili vsa leta kar realno postavljeni, vedno smo tudi skušali po- slovati v okviru finančnih možnosti. Res je, da smo oba preskoka (iz 3. v 2. ligo in iz 2. v 1. B) načrtovali kako leto prej, kot je tudi res, da smo bili glede na plan vedno čisto blizu, a vendarle smo prišli samo do tja, kamor smo želeli. Tudi na Rokometni zvezi Slovenije smo imeli pri našem delu vedno podporo, saj jim nismo nikoli povzročali nobenih preglavic.
Uvrstitev v 1.B ligo je bila tako zagotovo krona vseh prizadevanj. Je tako?
S tem je bil poplačan trud prav vseh, ki smo kaj naredili v teh letih. Ta trud pa je bil še nadgrajen takoj naslednje leto, ko smo ugotovili, da se v tej ligi lahko kosamo z vsemi ekipami.
Podjetje Alples z direktorjem Zupancem trdno stoji za rokometnimi selekcijami tako v dobrih kot slabših časih za gospodarstvo. A sredstev je verjetno vedno premalo?
Vedno jih je premalo. Poleg Alplesa nam pomagajo še občina in drugi manjši sponzorji. Vesel sem, da je občina v letu 2009 glede na dobre rezultate precej povečala sredstva za rokomet, za kar se je intenzivno prizadeval naš predsednik Marko Lotrič.
Kakšno prihodnost napovedujete rokometu v Železnikih?
Moj osebni cilj (in tudi celotne uprave) je, da ostanemo stabilen člen 1. B lige s tem, da čez nekaj let 80 odstotkov igralskega kadra vzgojimo v domačem društvu. Povsem logično je, da s tako majhno bazo vseh igralskih mest ne moremo pokriti s svojim kadrom. Igralskega potenciala imamo kar nekaj, letos se vračamo tudi k domačemu trenerju. Želim si, da bi bilo čim več otrok vključenih v rokometne selekcije, da jih v osnovni šoli učitelji telesne vzgoje naučijo veliko osnov rokometne igre, jih usmerijo v RD Alples in da jih vsi skupaj obvarujemo stranpoti, ki jih je na žalost polno tudi v našem okolju.
