NAJBOLJŠA ROKOMETAŠICA V ZGODOVINI
Kdaj ste se srečali z rokometno igro, kdo vas je navdušil? Kako se spominjate tistih prvih začetkov?
Čisto prve rokometne korake sem sicer naredila v Škofji Loki, kjer smo živeli do mojega desetega leta, nato pa smo se preselili v Železnike, kjer sem pričela obiskovati šesti razred osnovne šole. Večino šolskih ur telesne vzgoje smo se učili rokometnih prvin pod okriljem profesorjev športne vzgoje Filipa Gartnerja in Leopolda Nastrana. Takrat so bila organizirana tako tekmovanja med razredi na naši šoli kot tudi tekmovanja med šolami. Sama sem že dokaj hitro zrasla do današnje višine, zaradi česar sem bila druga največja v razredu, kar mi je sicer koristilo pri rokometu, na šolskih plesih pa ne. Trenirala in igrala sem v vseh selekcijah Rokometnega društva Alples, tako da sem bila večino časa po pouku na igrišču oziroma na treningih.
V katerih sezonah in v katerih selekcijah Alplesa ste igrali? Kdo vam je podal največ rokometnega znanja?
Kot sem že omenila, v nižjih selekcijah Filip Gartner, v članski ekipi pa sem debi oziroma krst doživela pod taktirko takratnega trenerja Jožeta Rakovca. Članska ekipa Alplesa je uspešno tekmovala v 2. zvezni jugoslovanski ligi, ki je bila zelo kvalitetna (po mojem mnenju močnejša kot današnja 1. slovenska liga – z izjemo Krima), kmalu pa se je prebila v 1. B zvezno jugoslovansko ligo. Igrale smo na asfaltnem igrišču v Dašnici in se kmalu preselile v novozgrajeno športno dvorano na Podnu. Sicer nas je to malo oddaljilo od naših navijačev, vendar pa so nas pravi prišli vzpodbujat tudi na tekme v Škofjo Loko. Člansko ekipo je v sezoni 1981/82 prevzel Andrej Kavčič, ki je sestavil ekipo iz različnih generacij, ki so uspešno sodelovale v takratni 2. in 1. B zvezni jugoslovanski ligi.
Kmalu so vaš talent opazili strokovnjaki iz Slovenije in širše Jugoslavije. Kako je prišlo do prvih dogovorov, da odidete v kakovostnejše sredine?
Po končani osnovni šoli sem bila že kar standardna igralka članske ekipe Alplesa in glede na mojo mladost ter določeno perspektivnost se je povečalo zanimanje s strani predstavnikov drugih klubov. Najbolj so bili vztrajni predstavniki RK Split, ki so osebno prišli na razgovor o morebitnem prehodu v njihov klub. Kljub mladosti me je oče podpiral pri moji odločitvi in podpisala sva že pristopno izjavo, ki pa smo jo po tehtnem družinskem premisleku preklicali. Vedeli smo, da če bom vztrajala in pridno trenirala, to ne bo zadnja ponudba. Tako sem ostala doma in nadaljevala z igranjem v ŠD Alples in seveda zaradi kakovosti tudi v reprezentancah nižjih selekcij, kot so pionirska, kadetska in mladinska. Zaradi t. i. Portoroških sklepov v športu so se izoblikovali centri, v katerih so načrtno koncentrirali perspektivne športnike iz posameznih panog iz cele Slovenije. Tako na primer je bil za ženski rokomet glavni center Ljubljana – RK Olimpija, pa čeprav je bil takrat RD Alples veliko boljši klub tako glede rezultatov kot tudi organizacijsko, za kar je imel veliko zaslug glavni sponzor podjetje Alples in še danes neutrudni športni delavec Tone Kemperle. V sezoni 1983/84 sva z Danico Benedik iz Alplesa prestopili v Olimpijo in zasedle smo 5. mesto v 1. zvezni jugoslovanski ligi. Olimpija je bila ekipa, ki so ji vsi v Jugoslaviji napovedovali svetlo prihodnost. Vendar je imel klub premalo izkušenj na področju ”balkanske kuhinje”, kar je pomenilo veliko vplivanja na sodnike, delegate … Bile smo stalno nekje pri vrhu tabele, a Olimpiji veliki met, to je osvojitev naslova državnih prvakinj Jugoslavije, ni nikoli uspel. Ekipo smo sestavljale predvsem dijakinje in študentke, ki smo igrale in trenirale s srcem. Denarja ni bilo veliko, za kakšno pico in mesečno vozovnico. Trenirale smo zelo veliko, saj je Leopold Jeras (Majč) od nas zahteval absolutno kondicijsko pripravljenost, hkrati pa je bila tudi huda konkurenca za igralna mesta. V Olimpiji sem igrala na mestu desne zunanje igralke, kar za desničarja ni bilo ravno perspektivno mesto. Kmalu sem dobila povabilo v mladinsko jugoslovansko reprezentanco, ki jo je takrat vodil profesor Josip Samaržija, ki še danes velja za veliko ime med rokometnimi strokovnjaki. Skupaj s soigralkami iz Belinke Olimpije Sonjo Čotar, Tanjo Čefarin, Majo Goljar in Ado Boštjančič smo tvorile okostje takratne mladinske jugoslovanske reprezentance. Že prvo skupno akcijo na mladinskem balkanskem prvenstvu v Somboru smo kronale z zlatom. Na balkani- jadi sem slučajno zaigrala na mestu krožne napadalke, ker se nam je na treningu poškodovala prva ”pivotka”, in se neverjetno znašla, zato je profesor Samaržija predlagal Olimpiji, naj me prestavijo na to igralno mesto. In dejansko se lahko zahvalim nesrečnemu naključju, poškodbi soigralke, da sem v nadaljevanju kariere uspela, kajti na mestu desne zunanje igralke ne bi bila konkurenčna v mladinski, še manj pa v članski reprezentanci.
V katerih klubih ste vse igrali, v katerih sezonah? Kateri so bili največji uspehi ekip, v katerih ste igrali? Pri katerih lovorikah ste bili zraven?
Pri uspehih ŠD Alples sem bila zraven v letih 1979 do 1983, pri Belinki Olimpija od sezone 1983/84 do 1986/87. Največji uspehi z Olimpijo so 5., 4. in 3. mesto v 1. zvezni ligi ter dvakrat finale oziroma 2. mesto v pokalu Jugoslavije. Igrala sem pri RK Radnički Beograd od sezone 1987/88 do sezone 1990/91, pri RK Krim od sezone 1992/93 do 1996/97 in v sezoni 1997/98 pri RK Jomsa Rimini. Največje klubske rokometne uspehe sem dosegla v dresu RK Radnički, in sicer dvakratno lovoriko prvakinj ”kupa šampiona” (to je bila predhodnica lige prvakinj) ter zmaga na državnem prvenstvu (dvakrat) in osvojitev naslova pokalnega prvaka Jugoslavije. V kratki italijanski izkušnji pa se prav tako lahko pohvalim z osvojitvijo naslova državnih prvakinj.
Igrali ste za močno državno reprezentanco Jugoslavije. Lahko poveste kaj iz tega obdobja?
Za člansko reprezentanco Jugoslavije, ki je bila svetovna velesila v rokometu, sem odigrala 62 uradnih tekem. V tistih časih je bila že sama uvrstitev na širši seznam reprezentance velika čast in obveza, kaj šele dejanska uvrstitev v reprezentanco. Konkurenca je bila zelo močna, hkrati pa so imele prednost igralke, ki so igrale v močnih klubih. Prav iz tega razloga sem se kljub drugim ponudbam lažje odločila za prestop v beograjski klub Radnički. Dokler sem igrala v Ljubljani, sem se uspela uvrstiti le na širši spisek, z odličnimi igrami med samimi vrhunskimi igralkami v Beogradu pa sem hitro dobila ”stalno” službo v jugoslovanski reprezentanci. Največji uspeh v dresu z jugoslovanskim državnim grbom je zagotovo srebrna medalja s svetovnega prvenstva v Južni Koreji (Seul) leta 1990. V finalu smo z reprezentanco Sovjetske zveze izgubile za dva nesrečna gola. Seveda je bilo veliko ostalih prvih mest na različnih mednarodnih turnirjih in mediteranskih ter balkanskih prvenstvih. Zaradi dogodkov, ki so sledili (osamosvojitev Slovenije), nisem uspela uresničiti sanj, ki jih ima večina športnikov – udeležiti se olimpijade, čeprav smo se kot reprezentanca že pripravljali na olimpijado v Barceloni leta 1992. Rada se spominjam časov močne jugoslovanske reprezentance. Ne samo da so nas vse druge reprezentance spoštovale in zelo cenile, ampak so se tudi učile od nas. V tem času ni bilo ne duha ne sluha o reprezentancah, ki so danes evropska velesila v rokometu (Danska, Norveška, Francija, Španija …). Takrat so poleg jugoslovanske reprezentance vrh krojile še Sovjetska zveza, Romunija, Vzhodna Nemčija, Čehoslovaška in Južna Koreja.
Po osamosvojitvi Slovenije vas srečamo v prvi državni reprezentanci Slovenije pod vodstvom Antona Bašiča. Iz Železnikov je bila v reprezentanci tudi Nada Pohleven. Med 13 izbrankami je za male Železnike tak izbor nekaj velikega. Koliko let in tekem ste odigrali za slovensko reprezentanco, na katerih prvenstvih ste bili?
Prvo uradno tekmo za slovensko reprezentanco sem igrala leta 1993 proti Hrvaški v Litiji, ki smo jo dobile za tri gole. Po podatkih Rokometne zveze Slovenije sem sodelovala na 61 reprezentančnih akcijah, odigrala 38 uradnih tekem in dosegla 113 golov. Prvo veliko tekmovanje za reprezentanco Slovenije so bile mediteranske igre v Franciji, kjer pa smo kljub zelo dobri reprezentanci (Čotar, Černe, Šturm, Stefanišin, Boštjančič, Pohleven …) osvojile nehvaležno 4. mesto. Uspešno smo se na kvalifikacijskih tekmah prebijale na velika tekmovanja, vendar štejem med največje uspehe osvojeno prvo slovensko žensko rokometno medaljo, in sicer bron na mediteranskih igrah v Bariju (Italija) pod vodstvom selektorke dr. Marte Bon.
Kdaj ste se poslovili od aktivnega igranja rokometa? Ste še povezani z rokometom in kako?
Zadnjo sezono pri RK Krim (1996/97) sem začutila, da imam že dovolj rokometnega pretepanja in da je čas, da si ustvarim družino. Odkar sem prestopila v RK Krim, nisem samo igrala rokometa, ampak tudi opravljala delovne naloge v podjetju Electa inženiring, d. o. o., kjer me je direktor Zoran Jankovič, ki je bil hkrati predsednik kluba, učil poslovnih veščin komerciale. Dokler so bile ambicije kluba še majhne, ni bilo problema, ko pa smo ekipa in klub iz sezone v sezono postajali močnejši in zrelejši, je bilo vedno težje usklajevati delovne in športne obveznosti. Čeprav ni bilo lahko, sem se odločila, da je bilo dovolj in da prepustim svoje mesto mlajšim. Po zaključeni sezoni sem kljub vsemu priskočila na pomoč italijanskemu klubu Rimini, ki se je boril za 1. mesto v italijanskem prvenstvu. Kljub številnim poškodbam smo uspele osvojiti naslov prvakinj in s tem naslovom sem se dejansko poslovila od aktivnega igranja. Ko toliko let posvetiš rokometu, je nemogoče čisto pretrgati vse vezi. Tako sem občasno sodelovala v akcijah pod okriljem Rokometne zveze Slovenije kot predstavnica za stike z javnostmi. V mandatu 2002–2006 sem bila predstavnica Rokometne zveze v Izvršnem odboru Olimpijskega komiteja Slovenije ter hkrati predsednica Komisije za ženski šport. V letu 2007 sem skupaj s svojimi nekdanjimi soigralkami ustanovila športno društvo Akcija Ljubljana. S treningi enkrat na teden skušamo ostati v formi za nastope na veteranskih turnirjih, ki jih je v Sloveniji kar nekaj. Z veseljem se odzovemo tudi vabilom na turnirje na območju bivše Jugoslavije in počasi se že širi ideja o ustanovitvi mednarodne veteranske rokometne lige. V društvu smo iz Železnikov kar tri igralke, poleg mene še Mojca Jelovčan in Nada Pohleven. Velikokrat se pošalimo, da smo alplesovke v večini in seveda tudi najbolj pridne pri obiskih na treningih ter pri udeležbah na turnirjih. Prav tako sem članica Izvršnega odbora RK Krim Mercator, ki ga ni treba posebej predstavljati.
V Železnikih smo glede na majhno bazo nekdaj imeli izredno veliko kakovostnih rokometašic. Ker se ni zgradila dvorana v času največjih uspehov Alplesa, je dejavnost zamrla. Moški del so zanesenjaki po letu 1994 ponovno začeli obujati. Kako bi bilo mogoče oživiti tudi ženski rokomet?
Ne strinjam se s tezo, da je bila v Železnikih majhna baza, kajti v mojih osnovnošolskih letih je bil rokomet v Selški dolini poleg smučanja šport številka ena. Vsa dekleta, ki so si le malo želela športnih aktivnosti, so igrale rokomet. Ko so rokometni navdušenci izgubili voljo do učenja novih generacij, je počasi rokomet kot panoga začel ugašati. Prav tako so prišli v ospredje drugi športi, ki so ponudili nekaj novega, tako po organizacijski kot strokovni plati. Seveda ne smem biti krivična, tudi finančna plat ni zanemarljiva, če ni sponzorskih sredstev, ni mogoče uspešno sodelovati na prvenstvih. Če primerjam tudi nekdaj uspešne rokometne centre po Sloveniji, kot so na primer Ajdovščina, Preddvor, Izola, Kočevje, iz katerih so prišle vrhunske rokometašice, so vsi na istem. Z ukinitvijo šolskih tekmovanj je bila narejena velika škoda rokometni panogi. V zadnjem času so ponovno v teku poskusi oživitve teh tekmovanj, vendar je po mojem mnenju narejeno premalo (predvsem s strani Rokometne zveze Slovenije). Zdaj so v ospredju tekmovanja pom pon skupin, plesno-navijaška in akrobatska tekmovanja in še bi lahko naštevali. Rokomet je treba ponovno popularizirati. Da ekipa postane močna, je poleg finančnih sredstev potrebno še veliko predanosti s strani vseh vpletenih, igralcev, trenerjev in drugih rokometnih delavcev ter podpore njihovih družinskih članov. Rokomet je ekipni šport, in to ne samo na igrišču, ampak tudi izven njega.
Povejte še kaj iz obdobja vaše rokometne kariere, česar vas ni-sem vprašal, pa je pomembno in je treba izpostaviti v kronologiji 50-letnice rokometa v Selški dolini.
Včasih se z bivšimi rokometašicami pogovarjamo, kako bi bilo dobro, da bi se napisala in uredila zbirka športnih anekdot, ki so se pripetile različnim rokometnim generacijam. To bi bilo zanimivo branje. Lahko pa povem, da so nam igralke iz drugih klubov vedno govorile, da ni čudno, da imajo alplesovke toliko kondicije, saj so doma iz ozke doline, kjer se še meh harmonike ne more raztegniti in ptiči morajo leteti postrani.
